Osnovno sporočilo tega prispevka je, da gradimo zase, ne za varčevanje. Naj bo to novogradnja, prenova ali prizidek. Mi smo tisti, ki bomo še dolga leta plačevali obratovanje stavbe. Tehnični in finančni vidik sta le del trikotnika. Na tretjega – kvaliteta bivanja – pogosto pozabimo, čeprav je za zdravje in srečo najpomembnejši. S pomočjo znanja in dobrih odločitev vzamemo srečo v svoje roke. Tako, kot nas temeljna plošča zaščiti pred vsemi vplivi od spodaj, nas mora streha zaščititi pred vsemi vplivi od zgoraj. Dejansko se streha smatra kot peta fasada. V oblikovalskem in funkcionalnem smislu.

Streha potrebuje toplotno izolacijo le v primeru bivalnih prostorov na podstrehi. Debelina izolacije naj bo vsaj 40 cm. Poznamo več različnih načinov, v praksi se uporablja predvsem toplotna izolacija z enim prezračevalnim slojem, manj pogosto z dvema. To je boljša rešitev, saj ob enakih stroških, „izgubimo“ le 5 cm višine.

Razlika je le v dodatnem 5 cm zračnem sloju, ki se nahaja pod rezervno kritino. V tem primeru (in samo v tem) deske na špirovcih ne ovirajo osuševanja izolacije. V vseh drugih primerih deske ovirajo osuševanje kondenzirane vlage v zgornjih plasteh izolacije.

Streha je sestavljena konstrukcija, ki mora zadostiti statičnim (teža kritine, sneg) in dinamičnim (veter) obremenitvam, mora nas zaščiti pred zunanjimi vplivi kot so dež, veter ali sneg. Če imamo pod njo stanovanje nas z dovolj debelo in pravilno (brez toplotnih mostov) vgrajeno toplotno izolacijo ščiti pred poletno vročino in zadržuje toploto zimskega ogrevanja.

Danes se priporoča, da ima streha najmanj 40 cm toplotne izolacije, kar pomeni, da je celotna debelina konstrukcije 50 – 70 cm. Toplotno izolacijo lahko vgradimo v celoti nad ali pod špirovce, najbolj pogosto pa med in pod špirovce. Deske so nepotrebne, njihova edina uporabna vrednost je zaščita pred točo, ki pa je včasih izjemno pomembna. A to funkcijo bolje in koristneje opravljajo lesno vlaknene plošče (recimo Agepan). To debelino prištejemo k ostali toplotni izolaciji, saj ima (skoraj) enake izolacijske karakteristike.

Streha je kompleksna sestavljanka, zato to ni recept, saj poznamo več sistemov in različic. Tudi debeline toplotnih izolacij so navedene le informativno. Je pa sestava dovolj celovita za razumevanje vloge posameznih plasti. Ne pozabimo, da le 50 – 70 cm debela konstrukcija ščiti stanovanje na podstrehi od zunanje klime.

Streha nad bivalnim prostorom naj ima – od spodaj navzgor – sledeče plasti:

1. Stropna obloga
2. Parna ovira, ki mora biti zrakotesna
3. Pod špirovce vgradimo 25 – 40 cm toplotne izolacije
4. Med špirovce damo 10 cm toplotne izolacije pri dvojno prezračevani strehi ali 15 cm pri enojni
5. Rezervno kritino položimo na zgornji del špirovcev, neposredno na/nad toplotno izolacijo
6. Deske na špirovcih ne služijo ničemur, zato je njihova vgradnja metanja denarja proč. Poleg tega onemogočajo dobro osuševanje kondenčne vlage. Možne so pri dvojnem zračnem sloju, saj so dobra zaščita proti toči.
7. V zadnjem času se kot zaščita proti toči uporabljajo lesno vlaknene plošče.
8. Na rezervno kritino damo »kontra« letve (ustvarijo 5 cm zračni sloj), potem ”prave” letve in kritino.

Vsaka streha nad bivalnimi površinami potrebuje zračni kanal za odvajanje bivalne vlage. Vsak kanal potrebuje nemoten vstop in izstop zraka, ki vlago odnaša iz konstrukcije.

Pri dvojnem zračnem kanalu imamo dva vstopa. Prvi je na stiku fasadne in toplotne izolacije, drugi za žlebom. Pri enojnem sta – odvisno od konstrukcije – možna ena ali druga rešitev. Pri dvojnem zračnem kanalu imamo tudi dva izstopa. Spodnji običajno v trikotni prostor nad ravnim stropom podstrešnega stanovanja (nad cangami) od tu gre ven preko zamreženih lin v obeh »špicah«.

Drugi izstopa ven preko zračnikov v prvi vrsti kritine pod slemenom ali skozi prezračevano sleme. Ker spodaj vstopa v prezračevani kanal okrog 500 cm2, mu moramo zgoraj omogočiti enako površino za izstop. Za spodnji sloj je to enostavno, večja težava je gornji sloj, neposredno pod strešniki. Praksa postavljanja enega zračnika na eno polje je zato skrajno neprimerna. Na obeh straneh slemena je potrebno postaviti celotno vrsto strešnikov z zračniki. Še boljše pa je prezračevano sleme.

Ne pozabimo, da sneg okrog slemena popolnoma ustavi prezračevanje skozi zračnike in to pozimi, ko je osuševanje toplotne izolacije najpomembnejše.

Žalostno je, da potrebuje marsikatera nova streha že sanacijo. Razlog je v neznanju izvajalcev, pogosto tudi arhitektov in nadzornikov. Ne pozabimo, da je streha sestavljena konstrukcija, kjer ima vsaka plast svojo vlogo. Zato mora biti narejena natančno in brez »izboljšav« pri novogradnji ali obnovi. Ni pa streha vse. Konstrukcija ostrešja je postavljena na obod stavbe, s posameznimi elementi stavbe (dimnik, zračnik) pa je streha predrta. Prav tu je leglo največjih težav. Več v članku »Toplotni mostovi – kaj so in kako jih preprečiti«.

Tri najpogostejše napake:

1. Pozidava do vrha špirovcev
2. Netesna parna ovira
3. Nepravilna vgradnja strešnih oken

Klasična napaka starejših stavb se ponavlja tudi pri novogradnjah na vseh štirih straneh, kjer se streha stika s fasado. Enako velja za vse predelne stene. Taka izvedba onemogoča stik strešne izolacije z izolacijo fasade in tako nastane nepotreben toplotni most. To pomeni nepotrebne toplotne izgube, hkrati se tu kondenzira bivalna vlaga. Posledica je plesen.

Naloga parne ovire je, da v največji možni meri prepreči vstop bivalne vlage v toplotno izolacijo. Rezultat površnega dela je stalno vlaženje, posledica pa plesen in zmanjšanje toplotne izolativnosti. Vlažna toplotna izolacija pač ne izolira.

Streha podstrešnega stanovanja ima praviloma vgrajena strešna okna. Pri montaži ne smemo prekiniti zračnega sloja, zagotoviti moramo dovolj toplotne izolacije in parno oviro pri špaleti.

Avtor članka: Bojan Žnidaršič, energetski svetovalec