Potrebujete arhitekta?

Tadej Bevc | Biro Arhitekti
Pooblaščeni arhitekt

Energetsko svetovanje

Bojan Žnidaršič | Zavod Vitra
Neodvisni energetski svetovalec

Zrakotesnost – kaj je in kako jo doseči?

Vsi poznamo prepih skozi netesne stike pri oknu, težje pa si predstavljamo, da lahko „pušča” tudi skozi vtičnico, sifon v kopalnici ali ključavnico na vratih. Hitrosti tega nekontroliranega gibanja zraka so majhne, a delujejo 24 ur na dan. Skozi njih izgubljamo toploto, zaradi kondenzacije je na takih mestih pogosta plesen. Tehnologija gradnje pasivnih stavb je temu naredila konec. Material za tesnjenje so folije in tesnilne mase, zrakotesnost preverjamo z „Blower door” testom.

Zrakotesnost ni modna muha

Izraz zrakotesnost je v širšo gradbeno prakso prinesla pasivna hiša. Zrakotesnost je predpogoj, da se sploh doseže standard pasivne hiše. Ker je pri vseh energetsko bolj učinkovitih stavbah (skoraj nič energijska hiša, nulta hiša, plus hiša,…) zrakotesnost nujna, jo moramo poznati vsi akterji gradnje (investitor, energetski svetovalec, arhitekt, prodajalec, gradbenik in nadzornik).

Kaj je zrakotesnost?

Zrakotesnost lahko primerjamo s parno oviro pri stropu podstrešnega stanovanja. Zrakotesni ovoj vedno delamo na notranji strani bivalnih prostorov. Pri zidanih stavbah dosegamo dobro zrakotesnost z rešitvami na vseh spojih (temelji – stena; stena – okno,…), paziti moramo tudi na fuge pri zidakih.

Pri lesenih stavbah to pomeni celotni ovoj, kar bo predstavljeno v prispevku. Pri lesenih hišah moramo poskrbeti še za vetrno tesnost na zunanji strani stavbe. Material – običajno so to folije – preprečuje odnašanje toplega zraka iz toplotne izolacije, hkrati pa mora omogočati prehajanje bivalne vlage iz oboda ven. Zrakotesnost zmanjša prehajanje zraka in vlage skozi ovoj stavbe v obe smeri za okrog 95 % .

Natančnost pri delu

Problem zrakotesnosti ni v materialih, temveč v (ne)znanju in montaži. Človeški faktor je tu najpomembnejši. Zelo pomemben del pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb je preprečevanje nekontrolirane izmenjave notranjega zraka z zunanjim in s tem zmanjševanje konvekcijskih toplotnih izgub. Te so pri pasivni hiši lahko prevladujoče.

Zrakotesnost in kondenz

Za preprečevanje kondenzacije toplega notranjega zraka v konstrukciji ovoja stavbe zagotavljamo zrakotesnost na notranji, topli strani konstrukcije. To delamo s pomočjo parnih ovir ali zapor, skrbnega tesnjenja vseh prebojev ter ustrezno montažo stavbnega pohištva, npr. po sistemu RAL. Dobra zrakotesnost stavbe tudi zmanjšuje možnosti za poškodbe konstrukcije ter nastanek plesni. Ta je posledica kondenzacije pri prehajanju toplega notranjega zraka proti zunanjosti v času nizkih zunanjih temperatur.

Hiša ne diha

Na področju „dihanja stavbe” sta se razvili dve vrsti vernikov. Eni zagovarjajo „naravno dihanje”, drugi prisegajo na mehansko prezračevanje. Oboji pa pod „dihanje” razumejo prehajanje notranje bivalne vlage iz prostorov ven.

Dejstvo je, da je pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb zrakotesnost nujna, brez nje ne moremo doseči potrebnih standardov. Hiša iz slame in glinenih ometov je gotovo prav prijetna za bivanje, a standarda za zrakotesnost ne more doseči.

Z zrakotesno gradnjo onemogočimo naravno izmenjavo zraka. Zato potrebujemo pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb sistem za kontrolirano prezračevanje. Energijsko učinkovitost kontroliranega prezračevanja se doseže z uporabo posebnih izmenjevalcev toplote oz. rekuperatorjev, ki omogočajo prenos toplote iz odpadnega zraka na svež vstopni zrak.

Zrakotesnost in kritična mesta

Teh mest je v vsaki stavbi veliko. Naštejmo le najbolj pogosta, kjer lahko ob nepazljivosti naredimo največje napake:

  • celoten ovoj stavbe, kar pomeni vsi stiki obodnih sten s temeljno ploščo, medetažno konstrukcijo in streho;
  • stik zunanjih in notranjih sten;
  • stavbno pohištvo (okna, zunanja vrata);
  • vsi stiki v mansardnem stanovanju. Ne pozabimo, da špirovci iz rezanega lesa nenehno delujejo (se zvijajo) in razpokajo;
  • vse povezave notranjih in zunanjih instalacij;
  • vse instalacije, ki morajo imeti zunanji del (zvonec, videonadzor, senzorji gibanja ali temperature, alarm, dviganje ali spuščanje senčil, zunanja razsvetljava …);
  • vsi preboji, kot so dimnik, kanalizacijski oddušnik, povezava s sprejemniki sončne energije, deževnica;
  • vstop zunanjega zraka in izstop notranjega pri prezračevanju z rekuperacijo;
  • pri montaži opreme (recimo viseče omarice v kuhinji) na zunanjo steno lahko z vijakom hitro prebijemo zrakotesno plast;
  • pred polaganjem zaključne talne obloge (parket, keramika …) vedno preverimo zrakotesnost.

Zrakotesnost instalacij

Današnje stavbe imajo nekaj klasičnih in nekaj sodobnih instalacij. Med klasične spadajo vodovod, kanalizacija, elektrika, plin. Med novejše spadajo priključki IKT (TV, internet) in prezračevalni sistem. Vse te hišne instalacije se morajo povezati z zunanjo infrastrukturo. Idealno je, da vsaka zunanja instalacija vstopi v stavbo skozi zrakotesno plast le enkrat.

V praksi sta uveljavljena dva principa. Prvi je enoten jašek za vse instalacije. Pomanjkljivost je v velikosti, saj je treba poskrbeti za varnostne režime (recimo odmik vode in elektrike). Prednost tega sistema je, da lažje dosežemo zrakotesnost.

Druga možnost je, da vsako notranjo instalacijo povežemo z zunanjo popolnoma ločeno od preostalih. Notranje instalacije vedno vodimo znotraj zrakotesne ravnine. V praksi se je uveljavila okrog 5 cm debela instalacijska ravnina, ki je takoj za stensko ali stropno oblogo.

Ne pozabimo še na zunanjo električno napeljavo. Glede na to, da so elektro omarice zunaj objekta, je idealno, da naredimo notranji in zunanji razvod, torej znotraj in zunaj notranje zrakotesne ravnine.

Kako preverjamo zrakotesnost?

Zrakotesnost gradnje preverjamo s pomočjo ventilatorja (angl. blower door test). Ta v stavbi ustvari nadtlak ali podtlak 50 Pa, nato pa se izmeri, kakšen pretok zraka je potreben za vzdrževanje tega nadtlaka oz. podtlaka.

Izmenjava zraka v stavbi, ki je grajena v pasivnem standardu, pri tem naj nebi presegala 0.6 kratnik celotnega notranjega volumna stavbe na uro. Praviloma se test izvaja vsaj dvakrat. Prvič med gradnjo, da imamo možnosti popravkov. Zadnjič pa na zaključku gradnje, ko se izda tudi certifikat za zrakotesnost.

Kaj se zgodi, če zrakotesnost ni dobra?

  • večje toplotne izgube in s tem višji stroški ogrevanja;
  • večje toplotno pregrevanje poleti;
  • ohlajanje na mestu konvekcijskega preboja, nevarnost kondenzacije in razvoja plesni;
  • nevarnost kondenzacije vlage v konstrukciji in njeno propadanje;
  • povečan občutek prepiha, intenzivnejše gibanje prahu;
  • nižja raven bivalnega ugodja.

Vetrna tesnost

Pri sodobnih stavbah uporabljamo tri tesnosti. Najbolj poznana in v praksi (pogosto narobe) uporabljena je parna ovira. Zrakotesnost nam zagotavlja druga folija. Obe sta na notranji strani konstrukcije. Tretja pa se nahaja na zunanji strani konstrukcije (pokrije toplotno izolacijo), da nam veter ne odnaša toplote iz toplotne izolacije.

Toplotne izgube na tem mestu so pri pasivnih hišah pomembne. Kljub zrakotesnemu notranjemu ovoju lahko namreč veter prodre v določene izolacijske materiale in odnese toplejši zrak, ki se zadržuje v toplotni izolaciji. Učinek je podoben kot pri uporabi volnenega puloverja brez anoraka.

Kaj morate vedeti, preden začnete…

14-stranski hitri PDF vodič po vsem, kar morate vedeti v zvezi s pripravo projektne dokumentacije in pridobivanjem gradbenega dovoljenja za gradnjo vaše hiše!