Vsako stavbo določajo zunanji zidovi. Ti imajo več vlog (statika, akumulacija, prenos zvoka, prehajanje vlage,…), predvsem pa prostore ločijo od zunanjih klimatskih pogojev. To nalogo morajo opraviti optimalno. Spomnimo, da je v Sloveniji »prava« notranja temperatura 22 stopinj Celzija. Zunaj pa se temperature zraka gibljejo od – 20 do + 40 stopinj Celzija.

Ker s toplotno izolacijo oboda stavbe to na nek način oblečemo, lahko to – zaradi jasnosti razlik – primerjamo z osebnimi oblačili. Te lahko vsakodnevno prilagajamo vremenskim razmeram, niso (pre)draga, lahko jih zamenjamo, predvsem pa imamo različna za mraz, dež in vročino. To ne velja za toplotno izolacijo stavbe, saj jo delamo za daljši čas, zaščita mora delovati v vseh letnih časih in pogojih, omogočati mora prijetno bivanje in nas varovati pred vremenskimi nevšečnostmi, zimskim mrazom in poletno pripeko.

Zunanji zidovi imajo tri plasti, vsaka opravlja določeno funkcijo.

Pri sodobni leseni gradnji se pojavijo še tri dodatne plasti:

Prave debeline zunanji zidovi nimajo. Za minimalno zakonsko predpisano je odgovoren projektant, investitorji se običajno odločajo za boljšo, saj s tem povečajo kvaliteto bivanja in znižajo stroške ogrevanja. Mera niso centimetri, temveč koeficient toplotne izolativnosti »U«.

Odločali se boste glede na želeni »U«, skupno debelino in ceno gotovega m2. To je edini pravi kriterij. Idealno stanje so tanjši zunanji zidovi in debelejša toplotna izolacija (30 – 60 cm).

Pri odločanju imamo dva vidika. Prvi je zakonski (PURES), ki zahteva za tla (proti terenu, neogrevani kleti ali nad prehodom) U okrog 0,30 W//m2K. Zunanji zidovi in stene proti neogrevanim prostorom imajo U najmanj 0,28 W//m2K), za gornji del stavbe (strop proti neogrevanemu podstrešju, ravna streha, terasa, streha nad ogrevanim podstrešjem pa U okrog 0,20 W//m2K. Z izrazom »okrog« navajam le združene in lažje zapomljive številke, v Tehnični smernici pa je za vsak element navedena najvišja dovoljena vrednost »U«.

Drugi vidik je želja (zahteva) v kako energetsko varčni stavbi želite živeti. Pasivne hiše dosegajo na fasadi U pod 0,1 W//m2K, sam svetujem, da se pri ostalih stavbah ni višji od 0.2 W//m2K.

Pri odločanju o kvaliteti (izolativnosti) materiala lahko izbirate med tremi razredi. Najstarejši in najslabši ima toplotno prevodnost (lambda) 0.041 W/mK. Novejši materiali z lambdo 0.032 W/mK so okrog 20 % bolj izolativni (20 % tanjši), z lambdo 0.022 W/mK pa okrog 50 % bolj izolativni (50 % tanjši).

Iz spodnje tabele je razvidno, da ima pri tanjši toplotni izolaciji zunanji zidovi še nek vpliv na skupno izolativnost. Pri 15 – 20 cm toplotne izolaciji pa vpliva skoraj ni. Na obodu stavbe si želimo čim manjši koeficient toplotne izolativnosti (U), zato naj zunanji zidovi zadostijo le vsem statičnim in protipožarnim zahtevam, izolativnost pa naj prevzame toplotna izolacija.

Pri izdelavi fasade moramo kontrolirati izvajalce predvsem pri detaljih okrog okenskih in vratnih špalet, na stikih fasadne in strešne toplotne izolacije, pri vseh izolacijah balkonov ter okrog temeljev. Tu nastajajo najbolj problematični in najteže rešljivi toplotni mostovi.

Ni smiselno ponavljati napak prijateljev in sosedov, zato se z izvajalcem dogovorite (in to tudi zapišete v pogodbi) o rešitvah za vsa kritična mesta. To velja za zasebne in javne stavbe, individialne hiše ali bloke, šolske ali proizvodne stavbe.

Vsaka hiša ima toliko posebnosti, da se je potrebno pred posameznimi posegi pogovoriti z energetskim svetovalcem. Sam vedno pojasnim tudi najpogostejše zablode pri materialih za toplotne izolacije in njihovem vgrajevanju. Pri izolaciji moramo imeti vedno v mislih debelino in material.

Pri debelini si zapomnimo štiri “zlate” minimalne debeline. V streho mansardnega stanovanja damo 40 cm, na zadnjo ploščo (strop proti hladni podstrehi) 30 cm, na fasado 20 cm. V tlak proti raščenemu terenu damo 15 cm pri ogrevanih prostorih in 5 cm pri neogrevanih

Prevajanje toplote (kondukcija) v trdni snovi je za stavbe najpomembnejša pri toplotnem ovoju. S toplotno izolacijo zmanjšujemo to prevodnost, kar pomeni, da pozimi ne spustimo mraza v stavbo (in toplote ven), poleti pa ravno obratno. Težava nastane pri nenatančni (šlampasti) izdelavi toplotne izolacije, ko nam “mojstri” naredijo toplotne mostove. Tam je pozimi kondukcija bolj intenzivna, zato se stena na notranji strani podhlaja, kar povzroča kondenzacijo notranje vlage, ki je osnova za plesen.

Zunanji zidovi zahtevajo pozornost pri treh sklopih:

1. Izbira optimalne toplotne izolacije (material, debelina, vgradnja) je najlažja odločitev.
2. Večje težave povzročajo stiki z drugimi elementi stavbe (temelji, streha). Vse je potrebno rešiti že v projektu.
3. Največ truda moramo posvetiti pri prebojih (okna, senčila, zunanja vrata, balkon). Projektant ali energetski svetovalec reši te detajle, sledi še 100% kontrola izvajalcev.

Avtor članka: Bojan Žnidaršič, energetski svetovalec
Vir fotografij: http://nep.vitra.si