Pasivna hiša je nedvoumni odgovor. Izrazito visoka kvaliteta bivanja, „smešno” nizki stroški obratovanja, majhno obremenjevanje okolja in nizka cena. Trditev je smela, a na zaključku članka boste ugotovili da drži.

V prispevku navajam racionalne in iracionalne elemente odločanja, kot tudi merljive in nemerljive elemente stavbe. Ena od teh je zakonska obveznost. Pasivna hiša je že standard, prihajajo skoraj nič energijske stavbe (SNES), ki bodo po 31. decembru 2020 tudi zakonsko zahtevane.

Pri vsaki naložbi moramo sešteti tri neposredne stroške in enega posrednega. Postavimo pa jih v čas prihodnjih desetletij.

1. Enkratna investicija
2. Vsakoletni stroški energije
3. Vzdrževanje
4. Kvaliteta bivanja

Tema, kjer se pogosto krešejo mnenja in razvijajo burne debate, katerih problem je poenotenje izhodišč. Vedno lahko primerjamo le primerljivo, kar je včasih težko.

Prva težava se začne z velikostjo hiše, kar pomeni površino v m² in število etaž. Pasivna hiša je uveljavila standard, da je 30 m² dovolj za eno osebo, za štiri torej 120 m². Retorično vprašanje: Koliko navadnih hiš ima tako površino? Ob tem velja opomniti, da stane m² gradnje okrog 1.000 eur.

Zaradi manjše površine je pasivna hiša cenejša od navadne. Neprimerljiva je tudi hitrost gradnje, saj se recimo lesena hiša postavi v dveh dneh na gotovo temeljno ploščo.

Pasivna hiša potrebuje le 10 % energije v primerjavi z „navadno”. Ko seštejemo manjšo površino in 90% prihranek vidimo realno situacijo izraženo v številkah.

Pasivna hiša potrebuje na leto največ 15 kWh za ogrevanje 1 m2. Pri 120 m2 je to 1.800 kWh. Če ogrevamo z elektriko, je ob ceni 15 C/kWh to 270 eur, s kurilnim oljem 180 eur, s toplotno črpalko (SCOP 3) pa 60 eur. Stroški ogrevanja prostorov so dejansko manjši, saj nisem upošteval dobitkov zimskega brezplačnega sončnega ogrevanja, kar je bistvo pasivne hiše.

Predpostavimo, da potrebuje pasivna hiša enako vzdrževanje kot vse ostale stavbe.

Kriteriji kvalitete bivanja vključujejo primerno funkcionalno, konstrukcijsko in tehnološko rešitev, tehnično opremljenost, toplotno in zvočno zaščito ter učinkovito rabo energije. Tako kot vse, se tudi standardi kvalitete bivanja spreminjajo v času in prostoru. Nekoč je zadostovala streha nad glavo in topel štedilnik, danes je to želja po zdravem in udobnem stanovanju.

Naj naštejem nekaj elementov:

Razlogov je več. Vedno zahtevnejša okoljska, gradbena in varnostna zakonodaja zmanjšuje samogradnjo. Sodobne družine želijo udobje, varnost, učinkovitost in minimalno obremenjevanje okolja. Upoštevajmo tudi miselni premik med »delam hišo« in »kupim hišo«.

Slovenski proizvajalci imajo razvitih veliko modelov, kjer vsakdo najde svojim potrebam prilagojeno hišo. Tako po velikosti, zasnovi, opremljenosti in ceni. Če ne, pa so fleksibilni ponudniki pripravljeni osnovni model prilagoditi specifični potrebi in želji kupca.

Ne pozabimo, da so današnje hiše – predstavljene v katalogih – domišljene in optimizirane. To velja za celoten ovoj, vse strojne instalacije ter vertikalno in horizontalno razporeditev prostorov. Prav tako so optimizirane po bivalni površini.

Danes je še vedno aktualna pogosta zmota, da ima pasivna hiša njej lasten dizajn. Gradnja pasivne hiše je izrazito tehnični postopek, ki nima z oblikovanjem nobene povezave.

V pasivnem standardu je lahko zgrajen grad, hiška Janko in Metka ali pa hlev. Res pa je, da določeno časovno obdobje prinese določene stile oblikovanja. Spomnimo se samo na renesanso, barok, secesijo,… ali pa socialistično oblikovan tip »domžalske hiše«. Današnja doba je prinesla nove trende oblikovanja, kot je kockasta gradnja, ki optimalno zmanjša površino ovoja stavbe in s tem toplotne izgube.

Pasivne hiše so izrazito orientirane na jug, saj temeljijo na principu prestrezanja sončnega ogrevanja skozi okna ali zimski vrt. Slovenski ponudniki, ki projektirajo ali izdelujejo pasivne hiše, imajo razvite tako »kockaste« kot »domžalske« hiše.

Kako lahko negotove napovedi čim bolj uporabno prenesemo v prakso, si oglejmo ob grafikonu napovedi letnih stroškov ogrevanja stavb s toplotno izolacijo različne kakovosti. Tabela temelji na podatkih iz leta 1995 in povprečni ceni kurilnega olja 0,22 €/l (leta 2016 je cena 0,81 €/l, leta 2019 pa okrog 1 €/l). Izračun, prikazan v grafikonu, temelji na vsakoletni podražitvi energentov za pet odstotkov.

• Pri stavbi s 300 m2 zunanje stene U = 0,5 W/m²K bi bili leta 2020 letni stroški ogrevanja 110 €; stene z U = 0,1 W/m²K pa le 220 €.
• Leta 2030 bi bile cene ogrevanja še višje. Pri obodnih stenah z U = 0,5 W/m²K okrog 1800 €, stena z U = 0,1 W/m²K pa le 360 €.

Iz cene za m² skočimo na ceno celotne hiše in odštejmo vse na zalogo zgrajene prostore. Pasivna hiša je uveljavila nenapisan standard, da je za vsakega stanovalca dovolj 30 m², za štiri člansko družino torej 120 m², pogosto v dveh etažah. Seveda so možne tudi večje površine, ob čemer ne smemo pozabiti, da se s tem povečuje višina naložbe ter stroški ogrevanja, čiščenja in sploh vzdrževanja pogosto praznih prostorov.

Navedeni argumenti v celoti potrjujejo uvodno trditev, da »je pasivna hiša cenejša od navadne«. Na daljši rok to velja pri merljivih (ogrevanje) in nemerljivih (zdravje, kvaliteta bivanja,…) stroških. Trditev velja tudi pri investiciji, saj ima pasivna hiša optimizirano velikost. Za razliko od navadnih, kjer nam razkošje praznih in prevelikih prostorov ustvarja le stroške med gradnjo, obratovanjem, vzdrževanjem in čiščenjem.

Avtor članka: Bojan Žnidaršič, energetski svetovalec
Vir fotografij: http://nep.vitra.si